Glavna zmogljivost vakuumske steklenice je odvisna od njene strukturne zasnove, izbire materiala in kombinacije več ključnih tehnologij, vključno predvsem s tesnilnim sistemom, tehnologijo vakuumske izolacije, postopkom nanašanja premaza, strukturno ojačitvijo in razvojem materiala.
Tesnilni sistem: Tesnilni sistem neposredno določa neprepustnost-in higiensko varnost. Njegovo jedro je v tesnilnih materialih, natančni konstrukcijski zasnovi in optimizaciji scenarijev. Ključne tesnilne komponente morajo uporabljati materiale, kot je silikon, ki izpolnjujejo standarde za stik s hrano, ki imajo odlično odpornost na visoke in nizke temperature, da se prepreči deformacija, staranje ali sproščanje vonjav, ko je napolnjen z vročo vodo ali se uporablja dlje časa. Navoji ali zaskočna -struktura pokrova in ustja morajo biti natančno izračunani in obdelani, da se zagotovi tesno prileganje, ki zagotavlja enakomeren zaklepni pritisk za popolno oprijem tesnilnega materiala. Za dinamične scenarije, kot sta šport in uporaba v vozilih, se pogosto uporabljajo dodatni zapahi, tesnilne zasnove-pritiska na-gumb ali izpušni ventili, ki zagotavljajo dvojno zaščito ter uravnavajo notranji in zunanji zračni tlak, kar izboljša izkušnjo odpiranja.
Tehnologija vakuumske izolacije: Vakuumska izolacija je temeljno načelo ohranjanja toplote. Z odstranitvijo zraka med dvo-slojno strukturo, da se oblikuje vakuumska plast, se lahko toplotna prevodnost in konvekcija močno blokirata, s čimer se doseže -dolgoročno ohranjanje toplote in mraza. Ta tehnologija, ki jo je izumil sir James Dewar leta 1892, je bila prototip sodobne vakuumske posode.
Postopek nanašanja premaza: Za dodatno izboljšanje učinkovitosti izolacije se na notranjo steno strukture z dvojno{0}}steno pogosto nanese srebrna ali aluminijasta folija. Ta prevleka odbija toploto, ki seva iz notranjosti posode nazaj, in učinkovito zmanjšuje izgubo toplote zaradi toplotnega sevanja. Nasprotno pa pri shranjevanju mrzlih tekočin tudi preprečuje vstop zunanjega toplotnega sevanja v bučko.
Strukturna ojačitev: Da bi izboljšali praktičnost in vzdržljivost, je bila struktura vakuumskih posod skozi zgodovino podvržena številnim izboljšavam ojačitve. Običajne metode ojačitve vključujejo dodajanje kovinske zunanje lupine bučki in namestitev zaščitne gumijaste podlage.
Razvoj materiala: Material notranje obloge termos je doživel pomemben razvoj. Najzgodnejše Dewarjeve bučke so uporabljale stekleno oblogo. Leta 1913 je William Stanley izumil izolirano bučko iz nerjavečega jekla z dvojno-steno, ki je znatno izboljšala njeno odpornost na udarce. Leta 1978 so bile uvedene komercialno dostopne visoko-vakuumsko izolirane posode iz nerjavečega jekla z dvojno-steno-, ki nadalje združujejo vzdržljivost nerjavečega jekla s tehnologijo visoke-vakuumske izolacije in so postale sodoben mainstream.
